Avtizem oziroma motnja avtističnega spektra je nevrorazvojna raznolikost, ki se lahko pri posameznikih kaže zelo različno. Vpliva lahko na način komunikacije, socialnega povezovanja, razumevanja okolja, prilagajanja spremembam ter doživljanja dražljajev. Pomembno je, da otroka ne ocenjujemo le skozi težave, ampak prepoznamo tudi njegove močne strani, interese in načine, ki mu pomagajo pri vsakodnevnem funkcioniranju.
Avtizem ni posledica vzgoje in ni nekaj, kar bi bilo mogoče »odpraviti« z eno metodo. Otroku in družini pa lahko pravočasna, prilagojena podpora pomaga pri razvoju spretnosti, večji samostojnosti ter lažjem vključevanju doma, v vrtcu ali šoli.
Kako se lahko kaže avtizem?
Znaki avtizma so lahko opazni že v zgodnjem otroštvu, vendar se pri nekaterih otrocih izraziteje pokažejo šele ob večjih socialnih in šolskih zahtevah. Posamezni znak sam po sebi še ne pomeni avtizma; pomemben je širši razvojni profil otroka in način, kako značilnosti vplivajo na njegovo vsakdanje življenje.
Med pogostejšimi opažanji so:
- manjša ali drugačna potreba po socialnem stiku;
- težje razumevanje neverbalne komunikacije, pravil igre ali odnosov med vrstniki;
- zapozneli razvoj govora, posebnosti v komunikaciji ali težave pri obojestranskem pogovoru;
- izrazita potreba po rutini in težje prilagajanje spremembam;
- ponavljajoči se gibi, besede ali načini igre;
- zelo intenzivna zanimanja;
- večja občutljivost na zvoke, dotik, svetlobo, vonje, določene materiale ali hrano;
- težave pri čustveni regulaciji, prehodih med dejavnostmi in organizaciji vsakodnevnih nalog.
Pri deklicah so lahko značilnosti včasih manj opazne, saj se lahko bolj prilagajajo okolici ali prikrivajo stiske. Zato je pomembno, da starši, vzgojitelji in strokovni delavci otrokove posebnosti obravnavajo resno, tudi kadar otrok navzven deluje zelo prilagojen.
Kdaj je smiselna strokovna obravnava?
Če starši opazijo razvojne, komunikacijske, vedenjske ali senzorne posebnosti, je koristno, da o njih spregovorijo s pediatrom oziroma ustreznim strokovnjakom. Posebno pozornost zahtevajo izguba že pridobljenih besed, socialnih veščin ali gibalnih sposobnosti ter pomembna stiska otroka ali družine.
Diagnostika avtizma temelji na celostni obravnavi razvojne zgodovine, opažanj staršev, informacij iz vrtca oziroma šole in strokovne ocene. Posamezen vprašalnik ali test sam po sebi ne more potrditi ali izključiti diagnoze. Pri oceni je smiselno preveriti tudi morebitne pridružene težave, na primer na področju govora, spanja, hranjenja, koordinacije, pozornosti ali čustvenega doživljanja. NICE smernice za prepoznavanje in diagnostiko avtizma pri otrocih in mladostnikih
Za starše je lahko uporabna tudi usmeritev, kako poteka delo v razvojni ambulanti in katere informacije je smiselno zbrati pred posvetom.
Senzorna občutljivost in vsakodnevno funkcioniranje
Veliko avtističnih otrok dražljaje iz okolja doživlja intenzivneje ali drugače. Glasen prostor, nepričakovan dotik, šivi na oblačilih, umivanje las, določena hrana, gneča ali sprememba rutine lahko povzročijo preobremenitev. Otrok takrat ne »nagaja«, ampak skuša obvladati situacijo, ki jo njegovo živčevje doživlja kot preveč zahtevno.
Podpora na področju senzorne integracije lahko pomaga bolje razumeti otrokov senzorno-gibalni profil, prepoznati sprožilce stiske in poiskati prilagoditve za dom, vrtec ali šolo. Cilj ni spreminjati otrokove osebnosti, temveč mu omogočiti boljše pogoje za igro, učenje, sodelovanje in vsakodnevne aktivnosti.
Podpora naj izhaja iz otrokovih potreb
Pri avtizmu ni enotne rešitve za vse. Učinkovita podpora izhaja iz konkretnih potreb posameznega otroka, njegovih sposobnosti, interesov in okolja, v katerem živi.
Pri nekaterih so v ospredju komunikacija in socialne veščine, pri drugih samostojnost pri oblačenju, hranjenju, igri ali šolskem delu. Delovna terapija je lahko usmerjena v razvoj praktičnih spretnosti in podporo pri dejavnostih, ki so otroku v vsakdanjem življenju težavne.
Kadar otrok težje načrtuje gibanje, ima slabše ravnotežje, koordinacijo, držo ali gibalno samozavest, je lahko pomemben tudi nevrogibalni vidik. Nevrofizioterapija se usmerja v kakovost gibanja in funkcionalne gibalne sposobnosti glede na posameznikov razvojni profil.
Pri nekaterih otrocih se pojavljajo tudi težave s pozornostjo, impulzivnostjo ali hiperaktivnostjo. Avtizem in ADHD se lahko pojavita skupaj, vendar gre za različni stanji, zato je pomembna natančna strokovna presoja. Več o značilnostih lahko preberete na strani ADHD motnja.
Kako lahko starši pomagajo doma?
Doma pogosto največ pomaga manjša, a dosledna prilagoditev okolja:
- predvidljiv dnevni ritem in priprava na spremembe;
- jasna, kratka navodila po korakih;
- dovolj časa za prehode med dejavnostmi;
- miren prostor za umik in regulacijo;
- upoštevanje otrokovih senzoričnih potreb;
- podpora s slikami, urniki ali drugimi vizualnimi oporami;
- pohvala za trud, ne le za končni rezultat.
Pomembno je, da zahtev ne povečujemo takrat, ko je otrok že preobremenjen. Najprej potrebuje občutek varnosti in pomoč pri umiritvi, šele nato lahko lažje sodeluje, se uči in razvija nove strategije.
Avtizem zahteva razumevanje, ne primerjanja
Otrok z avtizmom ne potrebuje primerjav z drugimi otroki, temveč okolje, ki razume njegove potrebe in mu daje priložnost za razvoj. Ko starši, vrtec, šola in strokovnjaki sodelujejo, je lažje oblikovati konkretne prilagoditve, ki otroku res koristijo.
Če opažate razvojne, senzorne, gibalne ali vedenjske posebnosti, je smiseln prvi korak strokovni posvet in celostna ocena otrokovih potreb. Na tej podlagi je mogoče pripraviti jasnejši načrt podpore za domače okolje, vrtec ali šolo.